Še slabe dve ure hoje in prišli bomo na cilj. Že od zore, ko smo svoje jeklene konjičke pustili na parkirišču v dolini, smo na poti proti tretjemu najvišjemu vrhu tega pogorja. Pohodniki smo že precej utrujeni, žgoče sonce pripeka kot za šalo. Vreme fantastično, modro nebo nad nami nakazuje, da bomo imeli dva čudovita dneva za potepanje po gorah.
Planinska koča, kjer bomo prespali in naslednji dan nadaljevali pot proti vrhu, se že vidi v daljavi. Ležišča na planinski koči so že rezervirana, saj v tem letnem času po našem gorovju kar mrgoli hribolazcev od blizu in daleč. Kako različni smo ljudje, ob prijavi na ta planinski izlet smo prejeli tudi vprašanja, kakšna so ležišča na planinski koči. Ko smo razložili kvaliteto ležišča se je kar nekaj ljudi odločilo, da ne gre z nami. Smešno, ne vem kaj so pričakovali tam zgoraj na dva tisoč metrih, mogoče hotel z bazenom. S prijatelji planinci se samo spogledamo in se nasmejimo od srca. Planinske počitnice so pač robinzon počitnice, nobenega luksuza, ves luksuz si vsak sam prinese s seboj v nahrbtniku. Kaj lahko se tudi zgodi, da kljub temu, da so ležišča rezervirana, na koncu ostaneš brez njih, seveda le ob izjemnih situacijah ali pa če zamudiš čas dogovorjenega prihoda na planinsko kočo.
Ležišča na planinskih kočah pač so kar so, navadno so pogradi pokriti z vojaškimi žimnicami, na koncu koncev ni pomembno, pomembno je le, da imaš kje prespati, da si na toplem in da si na suhem. To je čar planinarjenja. No, da skrajšam, na planinsko kočo smo prišli še pred dogovorjenim časom, oskrbnik nas je že od daleč opazil, da prihajamo, tako, da nas je na mizah v jedilnicah že čakala vroča enolončnica. Po potrebnem okrepčilu se odpravimo v zgornje prostore na skupna ležišča. Ravno toliko nas je, da zapolnimo celotno sobo.