Kako je bila danes postelja udobna. Tako udobna, da sem komaj vstala iz nje. Kot da bi se čez noč pojavila nova postelja in ne bi opazila. Verjetno zato, ker imam danes nekaj, česar se v resnici veselim, a po drugi strani imam popoln strah pred tem.
Grem namreč na tečaj plavanja, ki se ga res veselim, saj bi rada šla naslednje leto poleti na Maldive se potapljati, a po drugi strani je morje nekaj, česar me je najbolj strah. Kar mi nikoli ni šlo skupaj pri znanki, ki se potaplja že več let. Vedno sem mislila, da njo nikoli ni strah morja. Morda celotnega poteka potapljanja in česar se lahko zgodi vmes, ne pa morja. Potem mi je pa enkrat priznala, da jo je bilo vedno zelo strah morja. Še danes jo je kdaj, ker ne ve, kaj se lahko zgodi. Jo je pa vedno manjkrat strah, saj se veliko potaplja in je vedno bolj navajena vseh možnih situacij.
Zato sem danes potrebovala pol ure dlje, da sem se prepričala, da postelja le ni bolj udobna kakor običajno in da moram enostavno vstati iz nje in se soočiti s svojim strahom pred nečim, česar se v resnici veselim. Včasih smo res smešni. Gremo proti nečemu, česar nas je v resnici strah in seveda to na začetku ni prijetno. In potem se tepemo po glavi ter se sprašujemo, čemu nam je tega treba.
Ko sem prispela na obalo, smo najprej šli v bazen, da smo povadili nekaj osnovnih stvari, nato pa v morje. Ko smo se s čolni peljali na odprto morje, pa sem poznam, po eni strani uživala po drugi strani pa razmišljala če ne bi bila postelja ta trenutek res boljša odločitev. Nekako sem se morala sprijazniti, da postelja ne obstaja ta trenutek v izbiri in se moram soočiti z mojim strahovi, da bom lahko uživala končno v potapljanju.