Nekega hladnega, a suhega zimskega dne smo se odpravili na vznemirljivo raziskovanje podzemnih jam, skritih v notranjosti bližnjega hriba. Naša ekipa je štela štiri člane, opremljeni smo bili z nepremočljivo obutvijo, toplimi oblačili, pozabili nismo niti obvezne zmogljive ročne svetilke.
Pot do vhoda v jamo je vodila skozi gozd, kjer so se veje dreves v hladnem zimskem vetru neslišno pozibavale. Ko smo prišli do voda je iz jame zavel hladen in vlažen zrak, zdaj vstopamo v povsem drug svet, svet podzemlja. Prižgali smo ročne svetilke ter previdno vstopili v temo. Sprva je bilo vse precej klavstrofobično, ozki prehodi, v katerih je bilo treba poklekniti. Svetloba naših svetilk je osvetljevala stene prekrite s kapniki, ki so viseli iz stropa kot ledene sveče. Zvok kapljanja vode je odmeval v tišini in ustvarjal spokojno in skrivnostno vzdušje. Ko smo prišli do večje podzemne dvorane smo navdušeno obstali. Prostor je bil ogromen, stene so bile gladke kot steklo in prepletene z odtenki rjavih in sivih barv, ki jih je oblikovala narava skozi tisočletja. Naše svetilke so osvetljevale strop, kjer so kapniki tvorili edinstvene oblike, podobne orglam v kakšni katedrali. Nekdo od naših je zavpil, zvok pa se je odbijal od sten sem in tja ter ustvarjal čaroben odmev. Med raziskovanjem smo naleteli tudi na podzemni potok, njegova bistrost je bila neverjetna, njegova hladna voda pa nas je hitro opozorila, da tukaj ni kraj za postanek. Z rahlimi koraki smo nadaljevali pot, dokler nismo naleteli na slepi konec, kjer se je jama zaključila. Tam smo za trenutek ugasnili naše svetilke in občutili popolno temo.
Tišina je bila skoraj nadnaravna, nekdo je pripomnil, da je to trenutek, ko resnično čutiš globino našega planeta. Po nekaj urah raziskovanja smo se veseli vrnili na površje. Svež zrak in svetloba dneva sta nas objela, a občutek tiste podzemne tišine in lepote bo za vedno ostal v naših spominih. Raziskovanje podzemlja nas je na poseben in drugačen način povezalo z naravo.