Pa smo spet na vikendu pri dolgoletnem prijatelju. Spoznala sva se veliko let nazaj v planinskem društvu, kjer sem bil včlanjen kot planinec, kasneje pa ob opravljenih tečajih postal tudi planinski vodnik in še kasneje načelnik mladinskega odseka. On je bil takrat že stari maček v planinstvu, dolgoletni planinski vodnik in pa varuh gorske narave. To delo mu je bilo pisano na kožo, saj je služboval v centru šolskih in obšolskih dejavnosti kot mentor, v prostem času pa je bil strasten zeliščar. Postala sva nerazdružljiva prijatelja in marsikaj me je naučil o planinskem svetu.
Še danes, ko sva nekaj sto kilometrov narazen, se pogosto vidiva ali pa vsaj slišiva po telefonu. Prijetno kramljanje ob tabornem ognju pred njegovim vikendom se je zavleklo dolgo v noč. Mimogrede mi je omenil, da ima pokvarjena zunanja senčila, ki sem mu jih, ko sem še živel v bližini, pred nekaj leti pomagal montirati. Vprašal me je, če poznam koga, ki bi mu ta zunanja senčila popravil in usposobil, da bi spet služila svojemu namenu. Kogarkoli je poklical, mu je povedal isto, da ne servisirajo starih, ampak samo montirajo nova zunanja senčila.
Saj vsi vemo, da je tako je najlažje. Tako se samo odmontira stara zunanja senčila in na obstoječo konstrukcijo zmontira nova. Tak način dela dobro poznam, saj sem tako delal tudi sam.Vprašal sme ga, če ima potrebno orodje. Malce je pobrskal po spominu kaj ima v kleti in mi prikimal. Odločla sva se, da se bova naslednji dan odpravila k njemu domov in pogledala kaj se da narediti, da bi senčila spet delovala.
Obljubil sem mu, da se bom potrudil in jih popravil, če bo to le mogoče. Po hitrem pregledu sem opazil, da so samo trakovi potrgani, ki je ob malo ročnih spretnosti možno dokaj hitro popraviti. V zahvalo mi je v roko stisnil vrečko domačega čaja, ki ga pripravlja sam.
