Moja babica je vedno govorila, da ljudje ne cenimo zdravja, dokler ga ne izgubimo. Z leti sem ugotovila, da to res drži. Pred časom so moji najboljši prijateljici diagnosticirali raka in takrat sem se zavedela, kako sem lahko vesela, da sem zdrava. Ponudila sem ji vso svojo pomoč, saj trenutno živi sama in bo zagotovo potrebovala nekoga za fizično in moralno podporo.
Danes jo čaka kemoterapija, kar zagotovo ne bo lahka naloga. Povedala sem ji, da ji bom stala ob strani, zato jo danes peljem v bolnico, kjer bo za nekaj časa kemoterapija njen dnevni spremljevalec. Po poti sem jo skušala spraviti v dobro voljo, vendar sem opazila strah v njenih očeh. Zato sem spremenila taktiko in jo vprašala kako se počuti. Priznala je, da jo je zelo strah, da z besedo kemoterapija avtomatsko povezuje slabost, bruhanje in izgubo las.
Prijela sem jo za roko in ji rekla, da ne vem kako bo, da pa bom ves čas, ko me bo potrebovala zraven. Dodala sem, da sem že slišala za primere, ko kemoterapija ni tako hudo učinkovala na ljudi in da iskreno upam, da bo ona ena izmed njih. Slabotno se mi je nasmehnila in se mi zahvalila za pomoč, nato je z malo več poguma dodala, da je najbolj bistveno to, da bo kemoterapija uspešna in bo pregnala raka iz njenega telesa. S tem sva se obe strinjali.
Po koncu terapije sem prišla ponjo in jo odpeljala k sebi domov, malo ji je bilo sicer slabo, vendar se je zaenkrat dalo prenašati. Doma sem ji pripravila dobro govejo juho, nato pa sem ji povedala, da bova do nadaljnjega imeli vsak večer matinejo najboljših filmskih komedij. Nekje sem namreč prebrala, da samo kemoterapija ni dovolj in da veselo in pozitivno ozračje dela čudeže. Ne vem, kako bo naslednje dni, vem pa nekaj, da je v dvoje vse lažje.
