Ker s partnerjem živiva daleč stran od staršev, sva le redko imela čas zase, ker je bil v ospredju otrok. Tako so tekla leta, ko je bila kava vedno spita na hitro in ločeno. Kolikokrat sva pomislila na najine skupne kave, ko sva ure in ure sedela na terasi ni nama je bilo dolgčas.
Ti časi so preteklost in verjamem, da je tako prav. Ko pa je otrok bil dovolj velik, da je lahko bil kašno uro sam doma, sem prišla jaz na idejo, da bi lahko vsak vikend šla na kavo sama. Tudi moj partner je bil nad mojo idejo presenečen, da bova lahko končno pila kavo v miru in nama ne bo treba gledati na igrala, kjer se igra najin sin.
Ko sva se prvič usedla, da greva sama na kavo, nama je bilo res čudno. Najin sin je imel pri sebi telefon in povedala sva mu, da naju lahko, bilo kdaj pokliče. To je bila najbolj okusna kava, ki sem jo pogrešala kar nekaj let, sedaj sem vedela, da prihaja čas, ko bova lahko vedno več skupaj in sama.
Včasih ne znamo ceniti, nekaj, kar imamo, šele potem, ko tega ne moremo več imeti, se zavedamo, kako lepo nam je bilo. Tako je pri nama danes kava čas za naju, ki ga znava ceniti.
Sedaj je tudi sin vesel, če greva na kavo, ker je lahko sam doma in nama tako dokaže, kako je samostojen. Vse se spreminja in se bo spreminjalo še naprej. Sama pa opažam, da vedno več dajem poudarek na malenkosti. Sedaj trenutno je to kava, kaj pa bo v prihodnosti, pa ne vem.
Meni kava v miru na terasi polepša dan, nekomu to ne pomeni prav nič, meni pa je to nekaj, ko lahko nekaj časa preživim v miru z svojim možem.